Tole sem se odločil objaviti ne zato, da bi se komurkoli zasmilil, ampak zato, da bo morda nekdo, ki ga bo isto doletelo, uvidel, da k sreči zdaj to ni več tako grozno, kot je bilo morda še pred 10 ali 20 leti.
Nekateri veste, nekateri morda slutite. Lani sem se znašel na urgenci, od tam pa v bolnici za pljučne bolezni v Novem mestu. Po nekaj dneh mi pri viziti pove zdravnica : "G. Zupanc, nimam najboljših novic za vas. Odkrili smo raka na pljučih. Potrebno bo iti v Ljubljano na Onkološki inštitut."
ŠOK.
Sprva niti nisem dobro dojel, kaj mi je povedala. Marsikaj se mi je vrtelo po glavi. Od smrti, do trpljenja, pa kaj bi še rad naredil v tem času, ki mi je preostal.
"Gospa doktor, koliko časa pa imam?" Zdravnica je bila simpatična gospa srednjih let, me pogleda, se nasmehne in reče: "Veste, to je pa odvisno od veliko dejavnikov, še največ pa od vas samih." Vprašujoče sem jo pogledal in je nadaljevala: "Brez vaše pomoči, brez vaše volje do življenja bo hitro konec. Če se boste borili,imate veliko več možnosti, da ga s skupnimi močmi premagamo. V veliko pomoč je tudi vsa možna pomoč od bližnjih, od prijateljev."
Čez nekaj dni sem bil naročen na Onkološki inštitut. Začelo se je moje skoraj 6-mesečno potovanje od Novega mesta v Ljubljano in po nekaj urah nazaj domov. Vsakič so me vozili fantje iz reševalne postaje. V bratu in njegovi ženi (zdravnici) sem imel veliko pomoč, prav tako od moje prijateljice in njenega sina.
Saj v glavnem sem lahko vse počel, edino fizično nisem več zmogel.
Vsake 3 tedne sem se vozil po 3 dni na nekaj urno kemoterapijo, kar sem kar dobro prenašal. Žepo tretji ali četrti kemoterapiji mi je zdravnica Ema povedala, da nimam več madeža na pljučih, čeprav seveda to še ne pomeni, da sem že zmagal. Skupaj je bilo 18 kemoterapij, proti koncu smo pričeli še s 6 tedenskim obsevanjem vsak dan od ponedeljka do petka. Ko sem že mislil, da bo konec, pa še nova 2 tedna preventivnega obsevanja glave oz. možganov.
Obožujem morje. Zdravnica mi je odsvetovale kopanje v toplicah, kamor sem prej hodil skoraj vsak teden. "Imunski sistem je zelo padel in je v bazenih preveč raznih bolezenskih klic." , mi je povedala zdravnica. "Lahko pa greste na morje,seveda pa se morate paziti sonca. Tudi v vodi je obvezno pokrivalo".
Tako sem nekajkrat šel na morje, za mene je najbližje območje Crikvenice.
Vinograda nisem mogel obrati,pa tako sem si želel!
Po obsevanjih pa sem se precej slabše počutil, ampak k sreči me je zdravnica opozorila na to. Po zadnjem obsevanju novembra lanskega leta mi zdravnica reče: "No, zdaj pa se vidiva na kontroli v januarju. In ne pozabite, po teh terapijah boste okrevali še kakšno leto". "Kaj, a sem torej ozdravel!?", sem kar vzkliknil od veselja. "To ravno ne morem trditi, ampak smo na dobri poti. Žal rentgen ne odkrije vseh rakavih celic, bomo videli januarja, kako bo."
In zdaj čakam še kakšnih 10 dni na kontrolo v Ljubljani.
